Flip with Heidi!

Objavljeno 13:56 
Zapisano pod miks | Komentiraj

There’s a new gang on the internets!

Malo drugačen slovenski blogzine.
Mala ekipica z dobrimi idejami in velikimi upi ustvarja flipflipmeheidi.com.

Moda, gadgeti, pohištvo, glasba, skratka vse, ampak ne čisto vsega.

Skratka, oglejte si.

flip flip!

  • Share/Bookmark

Črna

Objavljeno 14:43 
Zapisano pod miks | 1 komentar

Nekaj je momljala, prav dobro nisem razumel kaj je hotela povedati. Začela je blebetati vse glasneje, dokler ni skoraj vreščala, takrat sem ji pištolo postavil na čelo in napel petelina. Kot to počnejo v filmih. Čisto vseeno je, ali je petelin nategnjen ali ne, je pa občutek stokrat boljši in naredi bolj napeto ozračje. Stara je v trenutku uhitnila. Roko sem pomaknil malo nižje in ji cev revolverja vtaknil v usta. Z drugo roko sem jo prijel za vrat, jo s klečečega položaja postavil nazaj na noge in jo pritisnil ob zid. Gledala me je v oči in iskala nekakšno usmiljenje. Vrnil sem ji otroški nasmešek in počil. Glavo ji je dobesedno odprlo in na zidu se je naslikala prekrasna freska. To sem vedno rad počel. Kri se tako lepo zliva s tapetami. Ko je padla na tla, sem ji poslal še enega v trebuh, ker mi je bilo vedno zanimivo opazovati, kako se vsakemu drugače sprostijo mišice. Tako je tam, škurta stara, ležala v mlaki svoje krvi in za vedno utihnila. Vedno je vpila, če ji kaj ni bilo prav. In zdaj mi je resnično prekipelo, ko je prišla že tretjič ta mesec kokodakat za najemnino. Sem ti prvič lepo povedal, da dobim plačo petnajstega.
Izpulil sem zaveso, si obrisal čevlje, s pištole splaknil kri in zapustil stanovanje. Selitev sem imel počasi dosti. Ta je bila že četrta v šestih mesecih. Kot vedno sem poklical Alana in to noč prebil pri njemu. Alan je res odličen kolega. Razume, če gre kaj narobe in je vedno pripravljen ustreči. Seveda sem mu bil dolžan uslugo in sem mu obljubil, da greva še ta teden skupaj malo naokoli. Bil je samotar in imel veliko preveč časa. Vsi bližnji so mu umrli, vsaj tako on pravi, edino družbo mu je delal krokar, ki si ga je kupil kakšno leto nazajl. Za darilo.
Za večerjo nama je pripravil nekakšne zrezke z jabolki. Nisem hotel spraševati kakšnega izvora so, ker mi potem najbrž ne bi tako teknili. Po obedi sem izpraznil še buteljko rdečega in se kot hlod zavalil na fotelj. Spal sem kot mucek.
Zgodaj zjutraj sva šla po opravkih. Da je to nek njegov sošolec, mi je pravil, ki mu je v šoli pojedel kar precej živcev. Sam niti vedel nisem več, v katero šolo sem hodil, njega pa je še vedno mučil trmast bukselj. Nisem se kaj dosti pritoževal in pospešil korak za njim. Sonce je ravno vzhajalo in ulice bi bile prelepe, če ne bi Alan ubiral ravno tistih, ki so bile temne, tudi če bi po njih svetil. S svojim črnim plaščem se je stiskal čisto ob zidovih in hodil rahlo sklonjeno, kot bi se pred nečem skrival. Krokar na njegovem ramenu pa je bil začuda kar tiho in se oziral naokoli. Prišla sva do zgradbe, ki je od zunaj izgledala kot nekakšno skladišče. Velika garažna vrata so močno zaškripala in že sva bila notri. Nisem prav dosti zgrešil. Res je bilo skladišče. Odložil je krokarja na eno od polic in se odpravil proti majhni pisarni na koncu hale. Nekaj se je pomenil z majhnim gospodom, ki je tam sedel, nato stopil dva koraka nazaj in čakala. Možicelj je vstal s stola in se nekam odpravil. Preveril sem, če imam vse pripravljeno, v seržer naložil še dva naboja, ki sem jih včeraj porabil za staro veščo, si popravil plašč in se nazaj postavil, kot da se ni nič zgodilo. Možicelj se je vrnil. Tokrat je imel s sabo malo večjega in močnejšega sodelavca. Z Alanom sta se nekaj časa gledala, nato pa si izmenjala prijateljske nasmeške in si stisnila roki. Začela sta se pogovarjati in odšla proti vratom poleg pisarne. Tik preden so se vrata zaprla, mi je Alan dal znak in stopil sem za njima.
Njegov prijatelj je najprej čudno izbuljil oči, ko sem vstopil v pisarno, nato pa pristopil k meni in mi dal roko. Z desnico sem mu krepko stisnil roko, levica pa je medtem že opravilo svojo pot od skrajne leve do njegove glave. Čeljust mu je prav zaplapolala v zraku in z brado vred obvisela nekaj centimetrov nižje kot ponavadi. Še preden je uspel zakričati je bila tudi desnica v njegovi bližini. Tako sunkovito sem ga sunil pod rebra, da je bil v hipu na tleh, hlastal za zrakom in se zvijal od bolečin. Alan si je odpel plašč in iz notranjih žepov vzel nož. Kot nekakšen skalpel. Obrnil sem se proč, ker mi to nikoli ni bilo okusno. Eno je delati iz ljudi freske na stenah, drugo pa iz nih narediti monument, ki bi se zagabil celo kirurgu. Po zvokih sem sklepal da se je spet znebil ušes in nosa. Vstal je, odprl vrata in kot bi trenil je not prifrčal krokar. S kremplji se mu je zapičil v čelo in ga začel kljuvati v oči. Alan se je sproščeno hihital, meni pa je bil zvok rahlo preveč oduren, zato sem potegnil pištolo in najprej počil moža v obraz, nato pa še krokarja. Črna kura, oziroma tisto, kar je od nje še ostalo, je padla na tla. Tako trdno je pristal, da dvomim da bo ta perjad še kdaj prifrčala do nebes. Obležal bo v najbližjem smetnjaku. Tam, kamor spada. Alan me je grozovito pogledal in nož naperil proti meni. Mirno sem dvignil pištolo in mu spustil enega v koleno.
“Zajtrk!”, se je zaslišalo v tistem hipu.
Gledal sem naokoli. Kaj za vraga je zdaj to. Res neslana šala, sem pomislil.
“Ura je že devet in spet boš pozen!”, je spet ponovil ženski glas.
Močna svetloba mi je prekrila oči, da nisem nič več videl.
Pretegnil sem se, vstal iz postelje in odšel po stopnicah navzdol. Zajtrk me je že čakal. Mama vedno naredi najboljšo omleto.

  • Share/Bookmark

Nepasji dnevi

Objavljeno 14:28 
Zapisano pod miks | Komentiraj

Ljubljana v vsej svoji belini prestaja hudo nepasje dneve. Vreme je čisto poscano, namesto pol metra snega je včeraj nalilo vsaj pol metra vode. Ravno toliko da ne morem peljat cimra na sprehod in ravno toliko, da s čevlji oserješ celo stanovanje. Nikomur se nikamor ne da in vsi so čemerni.
Pri najboljšem sosedu mi je prodajlka namesto pol-bele štruce dala polovice bele, pa se mi ni dalo razlagat in sem se ji samo nasmehnil in krajec spustil v košaro. Bolj se mi pije jogurt kot pivo, kar je čudno in zna biti da meji že na bolezen. Edino razvedrilo sta mi kava in cigaret, pa še to le na pol, ker sem med razmišljanjem o polovici bele štruce pozabil s police potegniti še mleko.
Niti vozniki ne trobijo od živčnosti, kar me je včasih vsaj malo pogrelo, da sem se komu prav osladno nasmehnil v brk in si mislil svoje. Čudno ozračje je. Pa niti ni depresivno. Ko bi vsaj bilo. Bi lahko vsaj nekomu tožaril in moril. Saj ne da sm te vrste človek, bi pa vsaj imel izgovor. Pa niti tega ni. Nekje vmes visi vse skupaj, kot tale objava. Ne tič ne miš. Edino Bowie-ev Changes me še tolaži, da kmalu pridejo spremembe.
Cimer pa me samo milo gleda in se, kot vedno, strinja.

Max

Eh ja, grem jaz naprej čitat Edgar Poe-a.

  • Share/Bookmark

tisti košček mozaika

Objavljeno 14:34 
Zapisano pod miks | 5 komentarjev

Saj se niti ne spomnim več, kdaj točno je to bilo. Vem da sem bil mlad, da sem vse okrog sebe dobesedno požiral in da so me na fakulteti imeli radi. Pravzaprav so me imeli tako radi, da so mi ponudili študij izven naših meja. Ali pa so se me hoteli samo na eleganten način znebiti. Kakeršenkoli je že bil njihov namen, jim je dobro uspelo. Poslali so me v Italijo. Mestece je bilo staro in prekleto zanimivo. Živel sem pri neki stari ženici. Imena ji ne vem več, a če se prav spomnim se mi niti predstavila ni. Skušala je dajati vtis, da sem zadnje kar še potrebuje v svojem življenju. Pa ni bilo ravno tako. V bistvu ji je prav prijalo, da je imela še nekoga ob sebi, ki ni bil tako dementen in je za razliko od nje vedel, kje je nazdanje pustila svoja očala. Saj ne da bi karkoli brala z njimi, se je pa hudičevo razjezila, če jih ni našla. Bil sem kar postaven poba in ko sem ji včasih pomagal okrog hiše in je prišla mimo kakšna soseda, se je gazdarica prav ponosno vzravnala in me, gledajoč ono drugo gospo, potrepljala po hrbtu. Nekega nič kaj posebnega dne mi je v roke potisnila Prousta, češ naj ga preberem in ji nato na kratko razložim za kaj se gre, ker da je že pozabila. Do takrat sem jo že dobro prečital in močno dvomim, da bi se ona lotila kaj takega. Najbrž je kje slišala, kako zajeban je ta pisatelj in se ji je zdelo fino, da se mi lahko malo posmuka, ker sem cele dneve presedel na vrtu in žulil vsakovrstno čtivo. Knjigo sem z nasmeškom utaknil v suknjič, ji pomežiknil in hahljajoč se izginil v ulico. Sonce je prav pomladansko božalo strehe hiš nad ozkimi ulicami, tlakovci so mi šklopotali pod nogami, stare mame pa so ena drugi čivkale z okna na okno. Na mojem trgu, kot sem mu takrat rad pravil, sem se vsedel na teraso kavarne, plosknil knjigo na mizo in čakal Tatiano. Prijetna natakarica. Sicer precej kokošje sorte ženska, a se je vedno tako lepo nasmejala, da je bila kava petkrat slajša. Zagledal sem jo pri vratih in se hitro zatopil v knjigo. Priritala je mimo, pa je zanalašč nisem hotel opaziti. Ustavila se je pred mano in me gledala. Prestopila se je iz ene noge na drugo in nato obratno, da je z ritjo pomigala najprej na levo in potem še desno. Nasmešek se mi je kar sam izsilil, oči pa so s tipkanih vrstic poskočile najprej na njene namuzane ustnice, nato pa na oči.
“Sine, daj malo okoli sebe glej. V teh knjigah tako ali tako ni nič pametnega.”
Bila je mlajša od mene, a vseeno tako prismuknjeno prisrčna, da sem ji z veseljem prisluhnil.
“Pametnega res ne, je pa zanimivo. Klinc, človek ne more samo u luft gledat.”
“Ah, pa saj imaš prav. Študiraj sine, da ne boš končal kot jaz. No, sicer pa ne bi imela nič proti če bi tu pa tam skočil za šank.”
Ob koncu stavka mi je prav nesramno pomižiknila, nato pa dvignila glavo, kot jo vedno, ko čaka naročilo.
“Pa saj veš. Kot vedno. Pa daj tokrat prosim mrzlo vodo.”
Pokimala je, se obrnila na peti in odpeketljala proti šanku. Niti se nisem dobro naslonil, je že bila nazaj, vsa nasmejana, z mojo kavo in kozarcem vode. Kajpada. Takoj ko me zagleda, kako hodim proti trgu, je bila skodelica že pod mašino. Postregla mi je, mi še enkrat pomižiknila in odšla do sosednje mize. Kava je bila kot vedno prežgana, voda pa mlačna. Zopet sem pograbil knjigo in se je tokrat zares lotil. Prousta res nikoli nisem maral, a sem se nekako trudil. Konec koncev ni bil tako neumen možakar. Tako sem se kar nekaj časa z njim trudil obujati spomine ob vseh krikih otrok, glasnemu kokodakanju urejenih dam in pršenju vodnjaka. Odložil sem knjigo in zlil vase Tatianin prežgani zvarek. Pograbil sem kozarec vode, da vse skupaj poplaknem in obstal. Med vsem pravzaprav prijetnim hrupom sem nekje daleč zaslišal ženske korake. Tok-tok, tok-tok, tok-tok. Nikamor se ji ni mudilo. Z umirjenimi koraki je hodila v mojo smer. Obrnil sem se proti zvoku. Ta je naenkrat utihnil, videti pa ni bilo nikjer ničesar, kar bi ustrezalo takim korakom. Rahlo sem napel oči in pri vodnjaku opazil del postave, ki je stegovala roke proti pršeči vodi. S prsti je odšpricala proč nekaj kapelj, nato pa si z roko segla proti vratu pod dolge črne lase. Roka mi je nesla kozarec nazaj do mize, oči pa so nepremično strmele vanjo. Tok-tok, tok-tok, tok-tok, je nadaljevala svojo pot čez trg. Bila je dama, sredi tridesetih, v črnem krilu, prevezanim z rdečo ruto in črni kratki majici z izrezom, ki je bil premalo globok, da nisi videl bistva, a ravno toliko, da je začela domišljija risati po svoje. Nikoli prej je še nisem videl. Glede na to, da vsak dan ždim pri tej mizi, bi bilo skoraj čudno, če bi bila domačinka. Nihče se ni zmenil zanjo, le jaz sem kot pribit gledal proti njej. Svoje prekrasne noge je usmerila proti robu trga. Prizibala se je do obokanega podstreška in za trenutek izginla za senco stebra. Ravno toliko, da sem imel čas pomižikniti, nato pa se je spet pojavila pod osvetljenim obokom. Ustavila se je, kot bi se nečesa spomnila in obstala. Počasi je obrnila glavo proti meni in me pogledala direktno v oči. V trenutku mi je v grlu nastal ogromen cmok, usta so se mi čisto posušila, oči pa zasteklenele. Umirila je pogled, nato pa za nekaj sekund zamižala kot bi se mogla spočiti. Očitno ji je moja pojava prijala. Tistih nekaj sekund se mi je zdelo, kot bi jo opazoval ure in ure. Prečesal sem jo od črnih petk pa do zadnjega lasu. Človek se res lahko v trenutku zaljubi. Ravno sem toliko priprl usta, da je cmok nekako izginil, ko je nenadoma odprla oči, se ozrla nazaj in s hitrimi koraki izginila za vogalom. Le kaj jo je tako hitro pregnalo? Ozrl sem se po trgu, vendar ni bilo videti nikogar, ki bi ji sledil. Čakal sem, da od kje priteče kakšen jezen starče, pa ni bilo nič. Iz denarnice sem kar na slepo povlekel prvi bankovec, ki mi je prišel pod prste, ga podložil pod kozarec, pobral knjigo in odšel za njo. Za vogalom, kamor je izginila, se je vila dolga uličica, v katero se je iztekalo nešteto manjših. Nje ni bilo videti nikjer. Pognal sem se navzdol, ko sem z desne strani zaslišal znano tokotanje. Stekel sem v ulico in jo zagledal, ko je ravno zavila v drugo. Zdelo se mi je, kot bi jo lovil po kakšnem blodnjaku. A bil sem ji na sledi, kar me je pomirilo in sem upočasnil svoj korak. Njen tokot je prehajal iz ene ulice v drugo in se prav prijetno zlival z zvoki okolice. Na eni od ulic, kamor sem vsako nedeljo zjutraj hodil po sveže žemljice v pekarno, je ždel star možiček in ure in ure vlekel po violini. Najbrž se mi je samo zdelo, a stari je njene korake ujel v Mozarta in vse to sledenje je naenkrat izgledalo kot kakšen ples. Ona, ki iz nenznanega razloga nekam hiti in jaz, ki ji prav z istim razlogom sledim. Skladba se je vila iz ulice v ulico, od povsod je dišalo po mleti kavi in svežem kruhu, sonce je oblizovalo zdaj to, zdaj ono hišo, poplesaval sem po ulicah in udihoval vsak trenutek. Zdelo se mi je, da se mi vse ženice z oken nasmihajo in da so še psi mahali z repom, ker so uživali z mano. Naenkrat je bilo preveč vsega, da bi lahko vse užil. Koraki so v hipu potihnili, glasbe ni bilo več slišati, namesto kruha in kave pa sem vohal samo še odplake pod cesto. Blodnjak me je pogoltnil vase. Čisto zmeden sem obstal, vrtel glavo naokrog in napenjal ušesa za znanimi zvoki. Pa nič. Tekel sem gor in dol po ulici in upal, da bom kje zagledal njeno postavo. Pa nič. Tako sem se uživel v vse skupaj, da se mi je najbrž samo dozdevalo, da slišim njene korake, ulice pa so me vlekle globlje vase. Prenehal sem. Obrnil sem se nazaj, naredil nekaj korakov in zaslišal ženski krik. Prodoren, paničen ženski krik. Za tem je za nekaj trenutkov vse obnemelo, prav kmalu pa se je oglasilo še nekaj podobnih krikov in zgrinjanje množice ter vpitje vsevprek. Stekel sem proti dogajanju in po dveh vogalih prišel na trg. Majhen, okrogel trg, na koncu pa mogočna cerkev. Pred cerkvijo se je v krogu drenjalo kup starih žena. Križale so se, se zgroženo pogledovale in kazale proti vrhu turna. Začelo je zvoniti in vsakič ko se je eden od zvonov zazibal proti meni, je bilo videti kot da je nekaj obešeno. Približal sem se in okamenel. Na zvonu je bila privezana rdeča ruta. Prav taka, kot jo je nosila ona. Nisem si upal narediti koraka dalje. Iz cerkve je priletel duhovnik, se približal množici in razgnal stare tete. Trg je bil v hipu prazen, tam je stal samo še stari farmojšter in zrl predse. Na tleh je ležala ona, vsa v črnem, kri pa se je počasi stekala med tlakovci. Hotel sem stopiti bliže, pa nisem. Hotel sem vprašati gospoda, če ve kdo je ona, pa nisem. Niti gledal je nisem. Nisem si upal.

Naslednji dan sem spakiral svoje stvari, se usedel na prvi vlak in svoj študij dokončal doma. Nikoli več nisem šel tja na kavo in če se je le dalo sem se tudi mestu izogibal. Še zdaj ne vem, kdo je bila ta ženska. Ne sprašujem se več, zakaj je tako končala najin ples. Vem samo to, da je bilo vse skupaj prelepo, da bi se tako tudi končalo.

  • Share/Bookmark

Blog Oprosti za jogurt | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |