tisti košček mozaika

Objavljeno 14:34 
Zapisano pod miks

Saj se niti ne spomnim več, kdaj točno je to bilo. Vem da sem bil mlad, da sem vse okrog sebe dobesedno požiral in da so me na fakulteti imeli radi. Pravzaprav so me imeli tako radi, da so mi ponudili študij izven naših meja. Ali pa so se me hoteli samo na eleganten način znebiti. Kakeršenkoli je že bil njihov namen, jim je dobro uspelo. Poslali so me v Italijo. Mestece je bilo staro in prekleto zanimivo. Živel sem pri neki stari ženici. Imena ji ne vem več, a če se prav spomnim se mi niti predstavila ni. Skušala je dajati vtis, da sem zadnje kar še potrebuje v svojem življenju. Pa ni bilo ravno tako. V bistvu ji je prav prijalo, da je imela še nekoga ob sebi, ki ni bil tako dementen in je za razliko od nje vedel, kje je nazdanje pustila svoja očala. Saj ne da bi karkoli brala z njimi, se je pa hudičevo razjezila, če jih ni našla. Bil sem kar postaven poba in ko sem ji včasih pomagal okrog hiše in je prišla mimo kakšna soseda, se je gazdarica prav ponosno vzravnala in me, gledajoč ono drugo gospo, potrepljala po hrbtu. Nekega nič kaj posebnega dne mi je v roke potisnila Prousta, češ naj ga preberem in ji nato na kratko razložim za kaj se gre, ker da je že pozabila. Do takrat sem jo že dobro prečital in močno dvomim, da bi se ona lotila kaj takega. Najbrž je kje slišala, kako zajeban je ta pisatelj in se ji je zdelo fino, da se mi lahko malo posmuka, ker sem cele dneve presedel na vrtu in žulil vsakovrstno čtivo. Knjigo sem z nasmeškom utaknil v suknjič, ji pomežiknil in hahljajoč se izginil v ulico. Sonce je prav pomladansko božalo strehe hiš nad ozkimi ulicami, tlakovci so mi šklopotali pod nogami, stare mame pa so ena drugi čivkale z okna na okno. Na mojem trgu, kot sem mu takrat rad pravil, sem se vsedel na teraso kavarne, plosknil knjigo na mizo in čakal Tatiano. Prijetna natakarica. Sicer precej kokošje sorte ženska, a se je vedno tako lepo nasmejala, da je bila kava petkrat slajša. Zagledal sem jo pri vratih in se hitro zatopil v knjigo. Priritala je mimo, pa je zanalašč nisem hotel opaziti. Ustavila se je pred mano in me gledala. Prestopila se je iz ene noge na drugo in nato obratno, da je z ritjo pomigala najprej na levo in potem še desno. Nasmešek se mi je kar sam izsilil, oči pa so s tipkanih vrstic poskočile najprej na njene namuzane ustnice, nato pa na oči.
“Sine, daj malo okoli sebe glej. V teh knjigah tako ali tako ni nič pametnega.”
Bila je mlajša od mene, a vseeno tako prismuknjeno prisrčna, da sem ji z veseljem prisluhnil.
“Pametnega res ne, je pa zanimivo. Klinc, človek ne more samo u luft gledat.”
“Ah, pa saj imaš prav. Študiraj sine, da ne boš končal kot jaz. No, sicer pa ne bi imela nič proti če bi tu pa tam skočil za šank.”
Ob koncu stavka mi je prav nesramno pomižiknila, nato pa dvignila glavo, kot jo vedno, ko čaka naročilo.
“Pa saj veš. Kot vedno. Pa daj tokrat prosim mrzlo vodo.”
Pokimala je, se obrnila na peti in odpeketljala proti šanku. Niti se nisem dobro naslonil, je že bila nazaj, vsa nasmejana, z mojo kavo in kozarcem vode. Kajpada. Takoj ko me zagleda, kako hodim proti trgu, je bila skodelica že pod mašino. Postregla mi je, mi še enkrat pomižiknila in odšla do sosednje mize. Kava je bila kot vedno prežgana, voda pa mlačna. Zopet sem pograbil knjigo in se je tokrat zares lotil. Prousta res nikoli nisem maral, a sem se nekako trudil. Konec koncev ni bil tako neumen možakar. Tako sem se kar nekaj časa z njim trudil obujati spomine ob vseh krikih otrok, glasnemu kokodakanju urejenih dam in pršenju vodnjaka. Odložil sem knjigo in zlil vase Tatianin prežgani zvarek. Pograbil sem kozarec vode, da vse skupaj poplaknem in obstal. Med vsem pravzaprav prijetnim hrupom sem nekje daleč zaslišal ženske korake. Tok-tok, tok-tok, tok-tok. Nikamor se ji ni mudilo. Z umirjenimi koraki je hodila v mojo smer. Obrnil sem se proti zvoku. Ta je naenkrat utihnil, videti pa ni bilo nikjer ničesar, kar bi ustrezalo takim korakom. Rahlo sem napel oči in pri vodnjaku opazil del postave, ki je stegovala roke proti pršeči vodi. S prsti je odšpricala proč nekaj kapelj, nato pa si z roko segla proti vratu pod dolge črne lase. Roka mi je nesla kozarec nazaj do mize, oči pa so nepremično strmele vanjo. Tok-tok, tok-tok, tok-tok, je nadaljevala svojo pot čez trg. Bila je dama, sredi tridesetih, v črnem krilu, prevezanim z rdečo ruto in črni kratki majici z izrezom, ki je bil premalo globok, da nisi videl bistva, a ravno toliko, da je začela domišljija risati po svoje. Nikoli prej je še nisem videl. Glede na to, da vsak dan ždim pri tej mizi, bi bilo skoraj čudno, če bi bila domačinka. Nihče se ni zmenil zanjo, le jaz sem kot pribit gledal proti njej. Svoje prekrasne noge je usmerila proti robu trga. Prizibala se je do obokanega podstreška in za trenutek izginla za senco stebra. Ravno toliko, da sem imel čas pomižikniti, nato pa se je spet pojavila pod osvetljenim obokom. Ustavila se je, kot bi se nečesa spomnila in obstala. Počasi je obrnila glavo proti meni in me pogledala direktno v oči. V trenutku mi je v grlu nastal ogromen cmok, usta so se mi čisto posušila, oči pa zasteklenele. Umirila je pogled, nato pa za nekaj sekund zamižala kot bi se mogla spočiti. Očitno ji je moja pojava prijala. Tistih nekaj sekund se mi je zdelo, kot bi jo opazoval ure in ure. Prečesal sem jo od črnih petk pa do zadnjega lasu. Človek se res lahko v trenutku zaljubi. Ravno sem toliko priprl usta, da je cmok nekako izginil, ko je nenadoma odprla oči, se ozrla nazaj in s hitrimi koraki izginila za vogalom. Le kaj jo je tako hitro pregnalo? Ozrl sem se po trgu, vendar ni bilo videti nikogar, ki bi ji sledil. Čakal sem, da od kje priteče kakšen jezen starče, pa ni bilo nič. Iz denarnice sem kar na slepo povlekel prvi bankovec, ki mi je prišel pod prste, ga podložil pod kozarec, pobral knjigo in odšel za njo. Za vogalom, kamor je izginila, se je vila dolga uličica, v katero se je iztekalo nešteto manjših. Nje ni bilo videti nikjer. Pognal sem se navzdol, ko sem z desne strani zaslišal znano tokotanje. Stekel sem v ulico in jo zagledal, ko je ravno zavila v drugo. Zdelo se mi je, kot bi jo lovil po kakšnem blodnjaku. A bil sem ji na sledi, kar me je pomirilo in sem upočasnil svoj korak. Njen tokot je prehajal iz ene ulice v drugo in se prav prijetno zlival z zvoki okolice. Na eni od ulic, kamor sem vsako nedeljo zjutraj hodil po sveže žemljice v pekarno, je ždel star možiček in ure in ure vlekel po violini. Najbrž se mi je samo zdelo, a stari je njene korake ujel v Mozarta in vse to sledenje je naenkrat izgledalo kot kakšen ples. Ona, ki iz nenznanega razloga nekam hiti in jaz, ki ji prav z istim razlogom sledim. Skladba se je vila iz ulice v ulico, od povsod je dišalo po mleti kavi in svežem kruhu, sonce je oblizovalo zdaj to, zdaj ono hišo, poplesaval sem po ulicah in udihoval vsak trenutek. Zdelo se mi je, da se mi vse ženice z oken nasmihajo in da so še psi mahali z repom, ker so uživali z mano. Naenkrat je bilo preveč vsega, da bi lahko vse užil. Koraki so v hipu potihnili, glasbe ni bilo več slišati, namesto kruha in kave pa sem vohal samo še odplake pod cesto. Blodnjak me je pogoltnil vase. Čisto zmeden sem obstal, vrtel glavo naokrog in napenjal ušesa za znanimi zvoki. Pa nič. Tekel sem gor in dol po ulici in upal, da bom kje zagledal njeno postavo. Pa nič. Tako sem se uživel v vse skupaj, da se mi je najbrž samo dozdevalo, da slišim njene korake, ulice pa so me vlekle globlje vase. Prenehal sem. Obrnil sem se nazaj, naredil nekaj korakov in zaslišal ženski krik. Prodoren, paničen ženski krik. Za tem je za nekaj trenutkov vse obnemelo, prav kmalu pa se je oglasilo še nekaj podobnih krikov in zgrinjanje množice ter vpitje vsevprek. Stekel sem proti dogajanju in po dveh vogalih prišel na trg. Majhen, okrogel trg, na koncu pa mogočna cerkev. Pred cerkvijo se je v krogu drenjalo kup starih žena. Križale so se, se zgroženo pogledovale in kazale proti vrhu turna. Začelo je zvoniti in vsakič ko se je eden od zvonov zazibal proti meni, je bilo videti kot da je nekaj obešeno. Približal sem se in okamenel. Na zvonu je bila privezana rdeča ruta. Prav taka, kot jo je nosila ona. Nisem si upal narediti koraka dalje. Iz cerkve je priletel duhovnik, se približal množici in razgnal stare tete. Trg je bil v hipu prazen, tam je stal samo še stari farmojšter in zrl predse. Na tleh je ležala ona, vsa v črnem, kri pa se je počasi stekala med tlakovci. Hotel sem stopiti bliže, pa nisem. Hotel sem vprašati gospoda, če ve kdo je ona, pa nisem. Niti gledal je nisem. Nisem si upal.

Naslednji dan sem spakiral svoje stvari, se usedel na prvi vlak in svoj študij dokončal doma. Nikoli več nisem šel tja na kavo in če se je le dalo sem se tudi mestu izogibal. Še zdaj ne vem, kdo je bila ta ženska. Ne sprašujem se več, zakaj je tako končala najin ples. Vem samo to, da je bilo vse skupaj prelepo, da bi se tako tudi končalo.

  • Share/Bookmark

Komentarji



5 odgovorov v “tisti košček mozaika”

  1.  Kat dne 15.02.2008 ob 08:07

    Domišljija ti res dela 100 na uro, stari :) Tud tvoja tragična ljubezenska zgodba me je potegnila.
    Škoda, da pišeš tako kratke zgodbe, ker bi se drgač ziher zgodilo še kaj bolj zemeljskega … Ampak razumem tud usodnost enega samega pogleda (ki ga nekak iščem že vse življenje, pa ga ne najdem…hehe). Like it!

  2. meeya meeya dne 15.02.2008 ob 19:46

    Super! Komaj čakam novih objav … tale blogec gre v mojo blogorolo!

  3. zloba zloba dne 5.03.2008 ob 09:47

    Phe, pa taka resnost … Človek te ves navdušen najde … prebere … in potem hoče še. Čaka, čaka … ne dočaka. Torej … a bo ki?:)

  4.  Jukich dne 5.03.2008 ob 12:23

    Še ta teden ;-) .

  5. jukich jukich dne 5.03.2008 ob 14:11

    Do takrat pa na jamova.blog.siol.net prebirajte pravljice ;-)

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog Oprosti za jogurt | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |