Črna

Objavljeno 14:43 
Zapisano pod miks

Nekaj je momljala, prav dobro nisem razumel kaj je hotela povedati. Začela je blebetati vse glasneje, dokler ni skoraj vreščala, takrat sem ji pištolo postavil na čelo in napel petelina. Kot to počnejo v filmih. Čisto vseeno je, ali je petelin nategnjen ali ne, je pa občutek stokrat boljši in naredi bolj napeto ozračje. Stara je v trenutku uhitnila. Roko sem pomaknil malo nižje in ji cev revolverja vtaknil v usta. Z drugo roko sem jo prijel za vrat, jo s klečečega položaja postavil nazaj na noge in jo pritisnil ob zid. Gledala me je v oči in iskala nekakšno usmiljenje. Vrnil sem ji otroški nasmešek in počil. Glavo ji je dobesedno odprlo in na zidu se je naslikala prekrasna freska. To sem vedno rad počel. Kri se tako lepo zliva s tapetami. Ko je padla na tla, sem ji poslal še enega v trebuh, ker mi je bilo vedno zanimivo opazovati, kako se vsakemu drugače sprostijo mišice. Tako je tam, škurta stara, ležala v mlaki svoje krvi in za vedno utihnila. Vedno je vpila, če ji kaj ni bilo prav. In zdaj mi je resnično prekipelo, ko je prišla že tretjič ta mesec kokodakat za najemnino. Sem ti prvič lepo povedal, da dobim plačo petnajstega.
Izpulil sem zaveso, si obrisal čevlje, s pištole splaknil kri in zapustil stanovanje. Selitev sem imel počasi dosti. Ta je bila že četrta v šestih mesecih. Kot vedno sem poklical Alana in to noč prebil pri njemu. Alan je res odličen kolega. Razume, če gre kaj narobe in je vedno pripravljen ustreči. Seveda sem mu bil dolžan uslugo in sem mu obljubil, da greva še ta teden skupaj malo naokoli. Bil je samotar in imel veliko preveč časa. Vsi bližnji so mu umrli, vsaj tako on pravi, edino družbo mu je delal krokar, ki si ga je kupil kakšno leto nazajl. Za darilo.
Za večerjo nama je pripravil nekakšne zrezke z jabolki. Nisem hotel spraševati kakšnega izvora so, ker mi potem najbrž ne bi tako teknili. Po obedi sem izpraznil še buteljko rdečega in se kot hlod zavalil na fotelj. Spal sem kot mucek.
Zgodaj zjutraj sva šla po opravkih. Da je to nek njegov sošolec, mi je pravil, ki mu je v šoli pojedel kar precej živcev. Sam niti vedel nisem več, v katero šolo sem hodil, njega pa je še vedno mučil trmast bukselj. Nisem se kaj dosti pritoževal in pospešil korak za njim. Sonce je ravno vzhajalo in ulice bi bile prelepe, če ne bi Alan ubiral ravno tistih, ki so bile temne, tudi če bi po njih svetil. S svojim črnim plaščem se je stiskal čisto ob zidovih in hodil rahlo sklonjeno, kot bi se pred nečem skrival. Krokar na njegovem ramenu pa je bil začuda kar tiho in se oziral naokoli. Prišla sva do zgradbe, ki je od zunaj izgledala kot nekakšno skladišče. Velika garažna vrata so močno zaškripala in že sva bila notri. Nisem prav dosti zgrešil. Res je bilo skladišče. Odložil je krokarja na eno od polic in se odpravil proti majhni pisarni na koncu hale. Nekaj se je pomenil z majhnim gospodom, ki je tam sedel, nato stopil dva koraka nazaj in čakala. Možicelj je vstal s stola in se nekam odpravil. Preveril sem, če imam vse pripravljeno, v seržer naložil še dva naboja, ki sem jih včeraj porabil za staro veščo, si popravil plašč in se nazaj postavil, kot da se ni nič zgodilo. Možicelj se je vrnil. Tokrat je imel s sabo malo večjega in močnejšega sodelavca. Z Alanom sta se nekaj časa gledala, nato pa si izmenjala prijateljske nasmeške in si stisnila roki. Začela sta se pogovarjati in odšla proti vratom poleg pisarne. Tik preden so se vrata zaprla, mi je Alan dal znak in stopil sem za njima.
Njegov prijatelj je najprej čudno izbuljil oči, ko sem vstopil v pisarno, nato pa pristopil k meni in mi dal roko. Z desnico sem mu krepko stisnil roko, levica pa je medtem že opravilo svojo pot od skrajne leve do njegove glave. Čeljust mu je prav zaplapolala v zraku in z brado vred obvisela nekaj centimetrov nižje kot ponavadi. Še preden je uspel zakričati je bila tudi desnica v njegovi bližini. Tako sunkovito sem ga sunil pod rebra, da je bil v hipu na tleh, hlastal za zrakom in se zvijal od bolečin. Alan si je odpel plašč in iz notranjih žepov vzel nož. Kot nekakšen skalpel. Obrnil sem se proč, ker mi to nikoli ni bilo okusno. Eno je delati iz ljudi freske na stenah, drugo pa iz nih narediti monument, ki bi se zagabil celo kirurgu. Po zvokih sem sklepal da se je spet znebil ušes in nosa. Vstal je, odprl vrata in kot bi trenil je not prifrčal krokar. S kremplji se mu je zapičil v čelo in ga začel kljuvati v oči. Alan se je sproščeno hihital, meni pa je bil zvok rahlo preveč oduren, zato sem potegnil pištolo in najprej počil moža v obraz, nato pa še krokarja. Črna kura, oziroma tisto, kar je od nje še ostalo, je padla na tla. Tako trdno je pristal, da dvomim da bo ta perjad še kdaj prifrčala do nebes. Obležal bo v najbližjem smetnjaku. Tam, kamor spada. Alan me je grozovito pogledal in nož naperil proti meni. Mirno sem dvignil pištolo in mu spustil enega v koleno.
“Zajtrk!”, se je zaslišalo v tistem hipu.
Gledal sem naokoli. Kaj za vraga je zdaj to. Res neslana šala, sem pomislil.
“Ura je že devet in spet boš pozen!”, je spet ponovil ženski glas.
Močna svetloba mi je prekrila oči, da nisem nič več videl.
Pretegnil sem se, vstal iz postelje in odšel po stopnicah navzdol. Zajtrk me je že čakal. Mama vedno naredi najboljšo omleto.

  • Share/Bookmark

Komentarji



En odgovor v “Črna”

  1.  Summer Joyner dne 25.04.2013 ob 15:02

    Še vedno se bolj ali manj zadržujemo v stanovanju in ga urejamo, tako da nimam prav mnogo stikov z Nemci. Kljub temu se moram vsak dan vsaj parkrat kaj zmeniti, če ne drugega, vprašam prodajalca, če imajo čebulo, in poskušam razumeti, ko mi s svetlobno hitrostjo ponuja vrečko za sladoled.V trgovini napenjam ušesa in možgane, da hitro sprocesiram številke, ki mi jih pove blagajničarka. Danes sem čisto razumela, ko se je blagajničarka smejala, ker je vtipkala paradižnik namesto nektarin, in ko me je vprašala, ali imam mogoče en cent. Sem pa tudi pokasirala grd pogled od ene gospe, ko sem jemala voziček, ona pa je, čeprav je stala za mano, očitno hotela svojega prej oddati. Trajalo je kako minuto, da so prišle za mano njene besede »warten … meine … stecken«, ampak takrat je zlovoljna gospa že zdavnaj odšla.Sem šla pa pred par dnevi celo na Bürgeramt uredit neke papirje. S puncama smo čakale dve uri, medtem sem na Warte-TV prebrala vse sorte o Berlinu, potem pa sem s tresočim glasom gospe v pisarni povedala, kako in kaj, nakar je ona čisto brezobzirno tako hitro govorila, kaj vse še hoče, da so mi kar možgani zablokirali. Ampak sva se zmenili, brez uporabe angleščine.Od ponedeljka nisem brala ali poslušala še nič slovenskega, angleškega ali francoskega, na kar sem totalno ponosna. Ocenjujem, da se tako na dan mimogrede naučim 10 do 20 novih besed, čeprav se gibam samo v krogu družine in imam stik z nemščino samo preko radia, TV in raznih tiskovin, ki zaidejo k nam. Aja, pa cel Ikein katalog sem prebrala, od začetka do konca, porabila sem pa zanj kake tri dni. Zdaj vsaj vem, da imajo v Ikei tudi take karnise na vzmet, za katere ni treba vrtat v steno, pa da imaš tri mesece časa, da ugotoviš, da ti njihov jogi morda ne ustreza in ga vrneš, da ne govorim o tem, da sem se naučila nekaj koristih besed, kot so bequem in Einrichtungshaus.

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog Oprosti za jogurt | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |